OSEBNA KINEZIOLOŠKA OBRAVNAVA

Suhljato dekletce, ki so mu kakšna tri desetletja nazaj hlačne nogavice opletale okrog nog kot preširoke hlače, so hormoni potegnili v vrtinec boja s prekomerno težo že ob koncu osnovne šole. Po porodu, lockdownu, rekordni teži in slabemu počutju, sem po tehtnem premisleku sklenila ukrepat. Imela sem samo en naboj - še enega neuspeha ne bi prenesla. Končno sem se sprijaznila z dejstvom, da se s svojo težo sama enostavno ne znam in ne zmorem spopasti. Zame je bila to točka preloma in trenutek, ko sem zgodbo speljala v pravo smer. Potrebujem pomoč in to dobro strokovno pomoč.

Odločitev, da svoje telo vendarle spravim pod svoj nadzor je zorela leta. Največja ovira mi je bil strah, da bom doživela neuspeh - že tisočič. Zato sem toliko več pozornosti namenila izbiri ekipe, ki me bo v tem procesu vodila in motivirala. Iskala sem predvsem čutečo in strokovno, a kljub temu nepopustljivo in k uspehu usmerjeno ekipo. Urško poznam že skoraj 20 let in ob iskanju primernega trenerja sem se v mislih vedno znova vrnila k njej. Kljub temu, da ekspertizi ekipe popolnoma zaupam, sem čutila, da moram tokrat biti povsem odkrita in da bodo te informacije uporabljene za dober namen. O marsičem smo se pogovorili, zaupala sem jima svoje strahove, zgodbe preteklih neuspehov, želje v zvezi s tipom programa in kako funkcioniram na splošno. Urška je v ekipo pritegnila trenerja Sašo in pri njima najbolj cenim, da sta mi prisluhnila in upoštevala moje želje, razjasnila dvome ter program prikrojila situaciji. Univerzalne poti do uspeha ni; ljudje smo si različni in nekaterim ustrezajo energični, skoraj grobi trenerji, ki vpijejo po telovadnici, spet drugim takšni, ki v tišini in preko trupel peljejo svoj program ne ozirajoč se na dogajanje v telesu in umu vadečega. V moji ekipi sta Urška in Saša ravnala drugače - vadbo in jedilnik sta prilagajala mojemu počutju, kalorijskemu deficitu, psihološkemu statusu, ženskemu ciklu, celo vremenu. Upoštevala sta mnoge dejavnike in tako smo vedno lahko iztisnili maksimum - včasih je bilo to 10 počepov, spet drugič peklenski trening z utežmi. Upoštevala sta moje fizične in družinske omejitve. Predvsem pa sta me opolnomočila, da nase ne gledam več kot na debeluško, ki ji šport ne ustreza, ampak kot na zrelo žensko, ki skrbi zase in se je zmožna spravit v formo. Z njima sem dojela, da je šport lep in prijeten. Da je močno in fit telo tako zelo prijetno za bivanje. Da je prehranski stil (ne dieta) lahko dolgotrajen in okusen. Da nič ni tako, kot so mi rekli drugi, ki so se tekom življenja ukvarjali z mojim gibanjem in prehrano. Po njuni zaslugi sem sama svojega telesa kovač in pri tem se imam (večinoma 🙂 ) zelo lepo. Ta rešitev je dolgoročna, saj je imela velik vpliv tudi na mojo družino. Po enem letu se mi je v projektu radovedno pridružil še mož.

Večino treningov opravim s kineziologom Sašo. Tip je poln protislovij. Skrajno spoštljiv, a hkrati vljudno zafrkljiv. Izjemno strokovno podkovan, a hkrati navihan. Razumevajoč in čuteč, a zmožen pridige o kalorijskem deficitu s polnimi usti arašidovega masla. In tega mu nikakor ne moreš zamerit! Ima vsaj 10 obrazov in načinov delovanja, s katerimi zelo spretno rokuje, prilagaja vadečemu in situaciji. Lahko bi delal raztezne vaje z angleško kraljico ali pa preganjal rugby ekipo bivših zapornikov po blatnem igrišču (in ostal čist). Te osebnostne lastnosti, pretanjen občutek za sočloveka in obsežno kineziološko znanje mu dajejo potencial za velike uspehe, ki ga s pridom izkorišča(mo).

Moje drage Kinezio klinika ekipce ne menjam za nič na svetu!

P.M.